Na naših spletnih straneh uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo in zagotavljamo funkcionalnosti, ki jih brez piškotov ne bi mogli nuditi. Preberite več o piškotih.

Raziskave

INVAZIVNE RASTLINE

Ambrozija

Pelinolistna ambrozija  (Ambrosia artemisiifolia L.) iz družine košarnic (Asteraceae) je ena najbolj alergenih rastlin. Domovina te enoletne rastline je severna Amerika. Po Evropi se je začela širiti šele v začetku 19. stoletja. Danes je ambrozija najbolj razširjena v vzhodni Evropi, pojavlja pa se tudi v zahodni Evropi. V Evropi je najbolj razširjena pelinolistna ali kratka ambrozija.

Rastlina zraste od 1,0 do 1,5 m višine. Steblo je pokončno, razvejano ter poraslo z gostimi dlačicami. Listi do deljeni in prav tako odlakavi. Cvetovi so drobni, rumeni,  v obliki grozdastega socvetja na vrhu stebla in stranskih vej.

Ambrozija cveti od konca julija do konca septembra, odvisno od vremenskih razmer. Vlogo opraševalca opravlja veter. Ena rastlina lahko proizvede več kot 60.000 semen ter nekaj milijonov, po nekaterih podatkih pa tudi do nekaj milijard pelodnih zrn. Količina pelodnih zrn je odvisna od vremenskih razmer v posameznem letu, v suhih letih jih je več. Pelodna zrna imajo zelo dobre aerodinamične lastnosti, saj lahko s pomočjo vetra prepotujejo tudi razdalje, večje od 100 km. Največja koncentracije pelodnih zrn je v krogu 1 km okrog rastline. Seme ambrozije ostane kalivo v tleh tudi več kot 30 let. Hitrost širjena rastline je med 6 in 20 km na leto.

Ambrozija je predvsem plevel zapuščenih, neobdelanih površin. Največ je najdemo ob cestah, železniških progah, ob bregovih rek in potokov, na zapuščenih njivah itd. V zadnjem času se pojavlja tudi pri nas v Sloveniji kot plevel v okopavinah (sladkorna pesa, krompir, koruza). Največje potencialno žarišče ambrozije so zapuščene njive in travniki.

Pelod ambrozije je eden najmočnejših znanih alergenov. Alergeno reakcijo prepoznamo po simptomih, kot so:

  • kihanje, ščemenje v nosu, vodeni izcedek iz nosa,
  • otečene veke, ščemenje v očeh,
  • oteženo dihanje.


Za ogled fotogalerije klikni tukaj.


Orjaški dežen

Orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum Sommier&Levier) je predstavnik družine kobulnic (Apiaceae). Je trajnica z gomoljasto odebeljeno koreniko, ki lahko sega do 60 cm globoko v tla. Nadzemni deli jeseni odmrejo, pomladi pa iz korenike poženejo novi poganjki. Višina rastline je 2-5m, steblo je krepko, čeprav votlo, temno rdeče do škrlatno lisasto, 3-8cm v premeru. Listi so do 1 (1,7) m široki, globoko dlanasto deljeni na 3 ali 5 pernato deljenih rogljev. Tudi listni peclji so lahko rdeče lisasti. Beli ali zelenkastobeli cvetovi so združeni v kobulasta socvetja, ki lahko merijo do 1 m v premeru. Cveti od pozne pomladi do sredine poletja. Orjaški dežen gojimo v botaničnem vrtu Univerze v Mariboru, med predstavniki kobulnic v sistemskem polju. Na eni rastlini  v sezoni dozori med 1500 in 100 000 semen.  V Sloveniji je domoroden navadni dežen ( Heracleum sphondylium L.), ki pa je precej manjši (do 2 m višine) in nima tako globoko deljenih listov, listne krpe pa so širše. Več informacij najdete tukaj.


Za ogled fotogalerije klikni tukaj.
 

MESOJEDE RASTLINE

V Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru gojimo nekaj osnovnih tipov mesojedih rastlin. Mesojedke oziroma žužkojedke je skupina rastlin, ki so razvile sposobnost privabljanja, lovljenja in prebavljanja žuželk. Njihova skupna lastnost je, da so se prilagodile na življenje v tleh, revnih z minerali, zato se s prehranjevanjem žuželk pravzaprav hranijo/gnojijo. Čeprav botanično spadajo v različne družine, jih med seboj družimo v skupine glede na obliko pasti, ki jih uporabljajo pri lovljenju in prebavljanju žuželk.

Lepljivi listi

Pasti pri tej skupini mesojedk predstavljajo lepljivi listi. Lepilo organskega izvora je nameščeno po vsej površini lista in na pogled deluje kot kapljice rose ali vode, kamor se zatečejo žejne žuželke. Poleg 'vodnih kapljic' pa žuželke privlačijo tudi z obarvanim listnim robom, ki je poleti, ko je največ žuželk, izrazito rdeče obarvan.

Mastnica – Pinguicula
Pri nas v naravi uspevata P. alpina in P. vulgaris. Rastlina izrašča v rozetah, prehranjuje se pretežno z mušicami. Iz sredine rozete požene cvetno steblo, cveti belo (alpska) ali temno roza (navadna). Med njima v naravi ni križancev. V severni Evropi so jo uporabljali za sirjenje mleka, saj vsebuje encime in kisline. Mastnico so dodajali tudi pri izdelavi masla, za lepo rumeno barvo – po tem je dobila ime. Alpska mastnica je znana tudi kot zdravilna rastlina, s podobnimi zdravilnimi lastnostmi kot arnika. Tudi drugod po svetu najdemo mastnice, v Mehiki rastejo skupaj s kaktusi, medtem ko jih pri nas vedno najdemo na vlažnih rastiščih.

Rosika – Drosera
V Sloveniji rastejo v naravi tri vrste rosike – srednja, okroglolistna in vmesna oblika (D. rotundifolia x D. intermedia). Vse spadajo med ogrožene rastlinske vrste. Najdemo jih na mokrih rastiščih, tudi pod vodo, na Pohorju, Pokljuki,… Njihova najpogostejša hrana so dvokrilci, največkrat komarji. Največja raznovrstnost rosik je v Avstraliji, kjer je opisanih več kot 150 različnih vrst. Avstralska vrsta (D. bipinnata var. multifida) je največja med rosikami. Na svoje vilasto oblikovane lepljive liste lahko ujame celo zajca. Rosike se razmnožujejo vegetativno, s koreninami in listi.
 

Za ogled fotogalerije klikni tukaj.


Vrčki

Vrčki so preobraženi listi, ki se spremenijo v pasti za lovljenje žuželk. Rastline, ki lovijo z vrčki lahko živijo na tleh ali pa so epifiti – rastejo v pazduhah drugih dreves. Zgradba vrčkov je precej podobna v tej zelo raznoliki skupini mesojedih rastlin. Žuželke privlačijo z vonjem in barvo. Notranjost vrčkov je spolzka in na določenih mestih poraščena z dlačicami, ki so obrnjene navzdol. To predstavljaja precejšnjo oviro žuželkam, ki bi hotele po steni vrčka plezati navzgor. Na dnu vrčka je tekočina, v katero se ob obisku žuželke izločijo prebavni encimi in kisline. Nekatere vrčnice nimajo prebavnih encimov, njim pri razgradnji žuželk pomagajo bakterije. Vsi vrčki imajo pokrovčke, ki preprečujejo vdor prevelikih količin vode v vrček.

Saracenija – Sarracenia
Rastlina je dobila ime po zdravniku Saracenu. Je talna vrčnica Sev. Amerike in v njenih vrčkih pogosto najdemo ose ter večje dvokrilce. Nekatere vrste saracenij se uporabljajo tudi v cvetličarstvu, saj so njihovi veliki in dišeči cvetovi privlačni tudi za nas.

Vrčnica – Nepentes
Od približno 60-ih vrst, ki rastejo pretežno na otokih Java, Sumatra, Borneo, jih je večina epifitskih, nekaj pa jih raste tudi na tleh. Vrček se razvije iz navidezne vitice, ki izrašča na vrhu lista. Največja prostornina vrčka je dva litra in v take pasti se lahko ujamejo tudi glodavci. Ime te rastline izhaja iz latinske besede 'ne pente', kar pomeni 'ne skrbi'.
 

Za ogled fotogalerije klikni tukaj.
 

Aktivne lovilne pasti

Mešinka – Utricularia
Mešinka je vodna mesojeda rastlina, ki se prehranjuje z vodnim planktonom. Njene aktivne pasti so mešički, ki se, kadar lovijo, odpirajo in zapirajo z veliko hitrostjo. V naravi jo opazimo v času cvetenja. Njeni cvetovi se dvignejo nad vodno gladino, cveti rumeno ali belo. Poleg Evrope, mešinke najdemo v naravi tudi v Sev. Ameriki in v Aziji.

Muholovka – Dionea
Po svetu najbolj znana in raziskana rastlina že od časov Darwina je doma iz Amerike (Sev. in J. Karolina). Najbolj raziskan del muholovke so njene lovilne pasti. Razvijejo se na koncu lista, sestavljene iz dveh delov, ki sta polkrožne oblike. Ko se past zapre, spominja na čeljusti živali. Muholovka se prehranjuje z žuželkami, ki priletijo posedet na površino njene pasti. Morajo biti zadosti velike, da premaknejo vsaj dve od treh čutilnih dlačic, s katerimi rastlina zaznava velikost plena. Vsaka past se odpre in zapre samo trikrat, potem se razgradi in zraste nova. Hitrost zapiranja pasti je ocenjena na 1/24 sekunde, kar pa še zdaleč ni najhitrejši gib v živem svetu. Katera je najhitrejša rastlina na svetu in več o mesojedih rastlinah si lahko preberete na: http://www2.arnes.si/~sopjslat/mesojedke/index.htm
 

Za ogled fotogalerije klikni tukaj.


TARO

Taro je pogosto ime za mnoge rastline iz družine kačnikovk (Araceae), katerih podzemna odebeljena stebla predstavljajo vir hrane za za velik del sveta (Afrika, Oceanija, Azija). Užitni pa so tudi listi in listni peclji.

Colocasia esculenta, taro, izvira iz južne Indije in jugovzhodnega dela Azije, dandanes je razširjen povsod, kjer lahko uspeva. Je rastlina tropskega izvora in  velja za eno prvih gojenih rastlin za prehrano ljudi. Obravnavan je kot gomoljna zelenjava z visoko vsebnostjo škorba, pa tudi kot listna zelenjava. Ljubkovalno ime, ki ga je taro dobil kot okrasna rastlina je 'slonovo uho'. V Sloveniji ga gojimo kot okrasno posodovko, ki jo pred zimo pospravimo na toplo.

Na temo užitnih kačnikovk potekajo mnogi znanstveno raziskovalni projekti po vsem svetu, v njih sodelujejo tudi naši sodelavci na Katedri za genetiko, FKBV. Več o zanimivih rezulatih na povezavi.

Z mnogimi zanimivimi uporabnimi in užitnimi rastlinami, ki v prihodnosti lahko popestrijo naše jedilnike, se lahko seznanite tukaj

Za ogled fotogalerije klikni tukaj.

 

Obratovalni čas

V novembru odprto od ponedeljka do sobote od 10.00 in 16.00. Nedelje zaprto.

Zaprto od decembra do marca. Več info

Vstopnina

Odrasli: 4 €
Upokojenci: 3,5 €
Mladina: 3 €
Družinska: 10 €

Predšolski otroci brezplačno.

Kontakt

Blagajna: 051 696 272
Prireditve: 031 310 330
Vodenja: 031 592 162

E-naslov: botanicni.vrt@um.si

Lokacija

Botanični vrt Univerze v Mariboru
Pivola 90a
2311 Hoče

Odpri zemljevid

Zahvala
Botanični vrt ne bil bi vrt brez obiskovalcev, članov, donatorjev in prostovoljcev.
Postani prijatelj.

Kontakti

Blagajna: 051 696 272
Prireditve: 031 310 330
Vodenja: 031 592 162
E-naslov: botanicni.vrt@um.si

Družite se z nami

Novice iz botaničnega vrta

Vpišite email naslov in bodite obveščeni o novicah in dogodkih v vrtu.

"If you have a garden and a library, you have everything you need." - Marcus Tullius Cicero


  • 2017 © Botanični vrt Univerze v Mariboru