V Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru gojimo nekaj osnovnih tipov mesojedih rastlin. Mesojedke oziroma žužkojedke je skupina rastlin, ki so razvile sposobnost privabljanja, lovljenja in prebavljanja žuželk. Njihova skupna lastnost je, da so se prilagodile na življenje v tleh, revnih z minerali, zato se s prehranjevanjem žuželk pravzaprav hranijo/gnojijo. Čeprav botanično spadajo v različne družine, jih med seboj družimo v skupine glede na obliko pasti, ki jih uporabljajo pri lovljenju in prebavljanju žuželk.
Pasti za žuželke predstavljajo preobraženi listi. Pasti so lahko aktivne (se premikajo) ali statične (pri vrčnicah). Rosike in mastnice za lovljenje uporabljajo lepilo organskega izvora, ki je nameščeno po vsej površini lista. Na pogled deluje kot kapljice rose ali vode, kamor se zatečejo žejne žuželke. Poleg ‘vodnih kapljic’ pa žuželke privlačijo tudi z obarvanim listnim robom, ki je poleti, ko je največ žuželk, izrazito rdeče obarvan.
Mastnica – Pinguicula
Pri nas v naravi uspevata P. alpina in P. vulgaris. Rastlina izrašča v rozetah, prehranjuje se pretežno z mušicami. Iz sredine rozete požene cvetno steblo, cveti belo (alpska) ali temno roza (navadna). Med njima v naravi ni križancev. V severni Evropi so jo uporabljali za sirjenje mleka, saj vsebuje encime in kisline. Mastnico so dodajali tudi pri izdelavi masla, za lepo rumeno barvo – po tem je dobila ime. Alpska mastnica je znana tudi kot zdravilna rastlina, s podobnimi zdravilnimi lastnostmi kot arnika. Tudi drugod po svetu najdemo mastnice, v Mehiki rastejo skupaj s kaktusi, medtem ko jih pri nas vedno najdemo na vlažnih rastiščih.
Rosika – Drosera
V Sloveniji rastejo v naravi tri vrste rosike – srednja, okroglolistna in vmesna oblika (D. rotundifolia x D. intermedia). Vse spadajo med ogrožene rastlinske vrste. Najdemo jih na mokrih rastiščih, tudi pod vodo, na Pohorju, Pokljuki,… Njihova najpogostejša hrana so dvokrilci, največkrat komarji. Največja raznovrstnost rosik je v Avstraliji, kjer je opisanih več kot 150 različnih vrst. Avstralska vrsta (D. bipinnata var. multifida) je največja med rosikami. Na svoje vilasto oblikovane lepljive liste lahko ujame celo zajca. Rosike se razmnožujejo vegetativno, s koreninami in listi.
Mešinka – Utricularia
Mešinka je vodna mesojeda rastlina, ki se prehranjuje z vodnim planktonom. Njene aktivne pasti so mešički, ki se, kadar lovijo, odpirajo in zapirajo z veliko hitrostjo. V naravi jo opazimo v času cvetenja. Njeni cvetovi se dvignejo nad vodno gladino, cveti rumeno ali belo. Poleg Evrope, mešinke najdemo v naravi tudi v Sev. Ameriki in v Aziji.
Muholovka – Dionea
Po svetu najbolj znana in raziskana rastlina že od časov Darwina je doma iz Amerike (Sev. in J. Karolina). Najbolj raziskan del muholovke so njene lovilne pasti. Razvijejo se na koncu lista, sestavljene iz dveh delov, ki sta polkrožne oblike. Ko se past zapre, spominja na čeljusti živali. Muholovka se prehranjuje z žuželkami, ki priletijo posedet na površino njene pasti. Morajo biti zadosti velike, da premaknejo vsaj dve od treh čutilnih dlačic, s katerimi rastlina zaznava velikost plena. Vsaka past se odpre in zapre samo trikrat, potem se razgradi in zraste nova. Hitrost zapiranja pasti je ocenjena na 1/24 sekunde, kar pa še zdaleč ni najhitrejši gib v živem svetu. Katera je najhitrejša rastlina na svetu in več o mesojedih rastlinah si lahko preberete na: http://www2.arnes.si/~sopjslat/mesojedke/index.htm
Vrčki so preobraženi listi, ki se spremenijo v pasti za lovljenje žuželk. Rastline, ki lovijo z vrčki lahko živijo na tleh ali pa so epifiti – rastejo v pazduhah drugih dreves. Zgradba vrčkov je precej podobna v tej zelo raznoliki skupini mesojedih rastlin. Žuželke privlačijo z vonjem in barvo. Notranjost vrčkov je spolzka in na določenih mestih poraščena z dlačicami, ki so obrnjene navzdol. To predstavlja precejšnjo oviro žuželkam, ki bi hotele po steni vrčka plezati navzgor. Na dnu vrčka je tekočina, v katero se ob obisku žuželke izločijo prebavni encimi in kisline. Nekatere vrčnice nimajo prebavnih encimov, njim pri razgradnji žuželk pomagajo bakterije. Vsi vrčki imajo pokrovčke, ki preprečujejo vdor prevelikih količin vode v vrček.
Saracenija – Sarracenia
Rastlina je dobila ime po zdravniku Saracenu. Je talna vrčnica Sev. Amerike in v njenih vrčkih pogosto najdemo ose ter večje dvokrilce. Nekatere vrste saracenij se uporabljajo tudi v cvetličarstvu, saj so njihovi veliki in dišeči cvetovi privlačni tudi za nas.
Vrčnica – Nepentes
Od približno 60-ih vrst, ki rastejo pretežno na otokih Java, Sumatra, Borneo, jih je večina epifitskih, nekaj pa jih raste tudi na tleh. Vrček se razvije iz navidezne vitice, ki izrašča na vrhu lista. Največja prostornina vrčka je dva litra in v take pasti se lahko ujamejo tudi glodavci. Ime te rastline izhaja iz latinske besede ‘ne pente’, kar pomeni ‘ne skrbi’.
