V sklopu Univerzitetnega kmetijskega posestva Pohorski dvor in genske banke rastlin Botaničnega vrta Univerze v Mariboru, je v Pivoli obširna zbirka različnih genotipov bele murve (Morus alba L.) ali moretum. Vsako leto v mesecu juniju so organizirani vodeni ogledi moretuma in simpozij na temo svilogojstva.
Bela murva (Morus alba L.) je skozi stoletja postala karakteristično drevo v nekdanjih svilogojskih območjih, saj so liste uporabljali za krmo sviloprejkam. Črna murva (Morus nigra L.) je pri nas zelo redka, a so podatki o številu ohranjenih dreves nepopolni, saj jo zamenjujemo s sortami bele murve s temnimi plodovi. V Sloveniji so se ohranile številne večstoletne murve, ki predstavljajo izjemno naravno dediščino.
Bela murva za kavalirje
Bela murva izvira iz J in JZ Kitajske, kjer jo gojijo več kot 4500 let. Na Goriško so jo prinesli v 16. stoletju predvsem z uvajanjem svilogojstva, ki je postalo poleg vinogradništva pomembna kmetijska panoga na Primorskem, Štajerskem v okolici Žalca in Prekmurju. Sredi 19.st je bilo na Slovenskem in avstrijskem Gradiščanskem skupaj okrog 2 milijona murv. Od srede 19. st. do 1. svetovne vojne je svilogojstvo upadlo predvsem zaradi bakterijske bolezni gosenic, ki se je razširila iz Francije. Zadnji pridelovalci so s to panogo končali okoli leta 1960.
Bela murva je za svilogojstvo bolj primerna. V primorskih krajih je sezona trajala od sredine maja do konca junija. Gosenice sviloprejk gredo v tem času čez 5 razvojnih faz, med njimi so 4 obdobja levitve, ko se gosenice za dan ali dva prenehajo prehranjevati. Sviloprejke so v narečju imenovali »kavalirji«, verjetno zaradi njihove pokončne, toge drže, ki jo zavzamejo ob levitvi. Rejci so sviloprejkam v prvi fazi rezali liste, od tretje faze so polagali murvine veje in jih hranili tudi do petkrat na dan. Po osmih dneh zapredanja so pobirati pridelek kokonov, ki je pomenil pomemben vir dohodka.
Črna murva za sladokusce
Črno murvo so v Evropo prinesli že v antičnem času, najverjetneje iz Irana in Afganistana. Danes največ dreves najdemo v južni Evropi. V stari Grčiji je veljala kot simbol modrosti in je bila posvečena bogu Panu.
V Mali Aziji se ponašajo z regionalnimi sortami, katerih plodovi so dolgi tudi do 6 cm. V Albaniji v vasi Boboshtice stoji okoli 400 črnih murv, ki so v upravljanju vaških družin. Domačini jim pripisujejo 1000 let. Iz plodov pridobivajo žganje, ki ga spustijo čez liste, da dobi zeleno barvo in karakteristični okus.
Nezahtevno drevo
Beli in črni murvi ustrezata sončna, topla in zavetrna lega ter revna, zmerno vlažna do suha karbonatna tla. Bela murva je prezimno trdna tudi v zmernih klimatih Srednje Evrope. Črna murva je bolj občutljiva na mraz, dobro uspeva le v vinorodnih območjih.
Ob koncu 19. stoletja so za potrebe svilogojstva začeli uvajati predvsem nizke gojitvene oblike na višino največ do 90 cm in na sadilno razdaljo tudi do 1,5 m. Z gojenjem sviloprejke je povezano še danes razširjeno močno obrezovanje krošenj murve.
Izjemne zdravilne lastnosti
Plodove lahko predelamo v marmelade, sirupe, žgane pijače (dudovača), vino in kis. V preteklosti so plodove črne murve uporabili za barvanje vina. Les je uporaben v gradbeništvu, sodarstvu, mizarstvu in strugarstvu. Po trdoti primerljiv hrastovini.
Listi bele murve, s katerimi hranijo sviloprejke, drobnico in mlečno živino, so bogat vir: beljakovin, vitaminov, fenolov in mineralov. Listi in plodovi imajo izjemne zdravilne lastnosti. Ekstrakti le-teh se podporno uporabljajo za zdravljenje ledvičnih in srčno-žilnih bolezni, virusnih in bakterijskih obolenj, uravnavanje krvnega sladkorja, vzpodbujanje imunskega sistema, zaščito pred nevrodegenerativnimi boleznimi (Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen) in rakastimi obolenji.
